Ko sem začela pisati blog pred mojim odhodom v Ameriko sem si mislila, da bo to ena velika muka- pisati (čeprav je bilo pisanje, kratkih zgodbic in predvsem pesmic, včasih moj ne skrit, a v večini primerov, neprebran hobi)o vsem in vedeti, da lahko napisano vsi preberejo. Moja samozavest je bila še vedno na istem mestu, kot nekoč.
Ne bom rekla, da me je moje ameriško poletje popolnoma spremenilo, a mi je definitivno podalo mnogo izkušenj, ki so mi pred tem poletjem manjkale. Dalo mi je mnogo znanj, ki ji bom, vsaj upam, v življenju poskušala uporabiti, spoznala sem mnogo ljudi, za katere sem vesela, da jih poznam in upam na prihodnje srečanje. A včasih spoznaš ljudi, ki ti niso pri srcu, a si vesel, da jih sžpoznaš, ker se predvsem iz njihovega obnašanja nekaj naučiš.
Verjetno mnoge, ki berejo tole zanima, kaj bo tema mojega pisanja... Po pravici povedano se mi niti približno ne sanja. Pa kaj. Mogoče povem kaj novega, mogoče bo na smrt dolgočasno (za posledice seveda ne odgovarjam, da smo si na jasnem), mogoče pa mi prek bloga nekdo pomaga najti smisel... Kajti sama vem, da moja "glava" trenutno ni povsem na mestu.
Definitivno je "top priority" trenutno fax- pravo, kdo bi si mislil. Ne le zato, ker mi postaja zanimivo (kar mi prej ni bilo, definitivno ne vse!!!!), ampak tudi zato, ker kot vsak študij ponuja priložnosti. Prva je erasmus semester, ki se ga bom ob uspešno opravljenih izpitih definitivno udeležila (pred seboj imam nekakšne sanje, tako da bo cilj lažje dosežen), med absolventom bi rada ponovila ameriško poletje, le kje drugje in na bolj samostojen način- da bi si našla službo ko sem že v Ameriki- kdor ne tvega ne dobi, kajne?!? In mogoče po študiju kakšna praksa v tujini... Ampak to so večinoma časovno dovolj oddaljene sanje... O Ameriki sem sanjala mnogo let, te se mi pa lahko v primerjavi uresnicijo v naslednjih letih- čakalna doba ob mojem trudu dokaj kratka...
Če kdo, ki me ne pozna bere tole, si mogoče predstavlja neko ambiciozno punco in ne vem kaj še, ampak če sama in moja družina, prijatelji in tudi nekateri znanci pogledajo nazaj v mojo preteklost, si gotovo ne predstavljajo pod telim postom (in verjetno kdo, ki me že dolgo ni videl tudi med posti na starem blogu), da sem to jaz. Mogoče bi lahko rekla, da leta delajo svoje (mmmm... Tako stara pa tudi še nisem:), ampak mislim, da so življenjske izkusnje (čeprav nekateri menijo, da so izkušnje izgovori za napake) tiste, ki oblikujejo tvoje cilje, zanimanja... In mene so, vsaj mislim, izbolikovale moje napake, sploh tiste na katere sem najmanj ponosna (definitivno jih ni malo)..
No, pa bo tegale uvoda, ki je bil predvsem dolgovezenje počasi konec.Vesela sem, da sem nekaj spacala skupaj tudi v Sloveniji:) Naslednja pot, sicer mnogo krajša, ki me čaka, pa je štiridnevno potovanje v Egipt, ki bo, vsaj po mojem mnenju bolj kot ne bolj počitek v primerjavi z ZDA. V bolj turističnem (vsaj glede obal) Sharm al shejku sem ze bila, sedaj pa se odpravljam na drugo stran... Na drugačen način, z večjo skupino ljudi. Egipčanska zgdovina je tako ali tako navdušujoča sama po sebi- le kdo še ni slišal za piramide, svingo, Tutankamona?!? Ampak videti vse to, doziveti kulturo, ki je definitivno drugačna od evropejske, od ameriške (in že med njima je mnogo razlik)...
Komaj čakam. Ne le Egipt, čakam svet, predvsem pa čakam prihodnost... Mojo. Mogoče sebično, ampak vsak čaka na tisti trenutek, ki ga preseneti. In jaz čakam na mojega, tako kot ti na svojega:) Pa vso srečo!!!
Katja
